Tečaj izrednih postopkov na jezeru Idro.

Kar nekaj let je že, kar se je tečaja exstremov udeležil naš prijatelj Peter in nam po vrnitvi navdušen pripovedoval svoje vtise z tečaja ter koliko koristnih in novih stvari se je na tečaju naučil. Peter se je tečaja nato udeležil še nekajkrat in je danes že vrhunski akro pilot ter tudi član Klemenove ekipe, ki vodi tečaj. Mi pa se kar nismo in nismo hoteli odločiti za udeležbo na tečaju, čeprav je beseda velikokrat ob koncu letenja, ko smo se zbrali ob vrčku piva nanesla na to kako koristen je ta tečaj in kaj vse se na njem naučiš. Lani pa se je tečaja udeležil še Boris in tudi on ob povratku ni mogel skriti navdušenja nad tečajem. No, pa smo ob njegovem pripovedovanju le počasi začeli razmišljati, da bi se tečaja udeležili tudi mi.  

Tako sta se na začetni tečaj letos prijavila Jani in Tomo, Boris pa na nadaljevalni tečaj, jaz se zaradi drugih obveznosti kljub veliki želji nisem prijavila vendar pa sem se odločila, da se na tečaj prijavim takoj, ko mi bo čas dopuščal. Slabo vreme je pomladanske roke tečaja kar nekaj krat prestavilo in tako so se Jani, Boris in Tomo odločili, da se tečaja udeležijo jeseni in ker sem tudi jaz imela čas za ta termin je padla odločitev, da grem zraven. Na mail Klemenu pošljem prijavo, plačam akontacijo in na vso stvar kar nekoliko pozabim. Nato pa me nekaj dni pred predvidenim rokom tečaja kar malo preseneti Klemenov o sporočilo, da bo vreme za konec tedna lepo in da tečaj bo. Kar malo me stisne pri srcu in sama pri sebi razmišljam, kaj mi je sploh bilo treba tega in kar malo sem v dvomih ali naj se odjavim ali naj grem, pa si rečem, kar bo pa bo saj ne boš prva, ki se je udeležila takega tečaja in do sedaj so še vsi prišli nazaj zadovoljni in polni novega znanja, le zakaj bi bilo tokrat drugače.  

V službi si uredim dopust, z Janijem se zmenimo za prevoz in čakamo, da bo prišel četrtek, ko se bomo odpeljali novi dogodivščini naproti. In tako pride sreda, še zadnji dan v službo, popoldan pa pakiranje. Tomo meče na kup stvari za kampiranje in kar lep kup se nabere, ko dava zraven še padala sva kar nekoliko v dvomih kako bomo vse to zbasali v avto saj se nama bo do Podkorena od kjer se bomo naprej proti Idru peljali z Janijem pridružil še Boris in če bo imel še on toliko krame bo šlo kar na tesno.  

V četrtek zjutraj pride Boris naložimo še njegove stvari in se odpeljemo do Janija kjer nas že čaka njegov avtodom. Preložimo vso kramo v avtodom, Jani naštela GPS ki nam do Idra kaže tri ure in pol vožnje in že pičimo proti Trbižu kjer se zapeljemo na avtocesto in s polnim gasom kar letimo proti našemu cilju jezeru Idro. Ta Janijev avto dom pa je zgodba zase. Mislila sem, da se bomo peljali kot polži saj po navadi na cestah srečuješ take avtodome, ki se komaj premikajo ta zadeva pa leti kot puščica za nami ostajajo celo Ferrariji in kar naenkrat nas navigacija že usmerja z avtoceste in nam kaže, da imamo do cilja le še slabo uro vožnje.  

Ko se pripeljemo v kamp so ostali udeleženci tečaja in Klemenova ekipa že tam, na hitro se predstavimo med seboj in ker nekoliko zamujamo takoj odidemo na prvo teoretično predavanje. Klemen nam na začetku predstavi člane svoje ekipe Petra( Peterka), Marka in snemalca Dejan. Še enkrat pove kako bo tečaj potekal, nato uredimo še vse papirje in teoretični del tečaja se začne. V zelo profesionalno pripravljeni video projekciji nas Klemen vodi med manevri, ki jih bomo nato nad jezerom izvajali tudi v praksi, velika ušesa, B stall, stransko zapiranje, frontalno zapiranje, zadržano stransko zapiranje in spirala. Pri vsakem manevru podrobno opiše njegovo izvedbo, izhod iz njega ter možne napake in njihove posledice do katerih lahko pride zaradi napačnega izvajanja določenega manevra. Kar nekoliko z strahom v srcu spremljam predavanje in se sprašujem ali bom sposobna vse to prav narediti obenem pa si skušam zapomniti čim več informacij, ki nam jih posreduje Klemen. Še posebej me v prsih stisne ko nam predvaja nekaj posnetkov na katerih piloti letijo preko kupol po napačnih izhodih iz frontalnega zapiranja, ter posnetke ko piloti po napačnih izvedbah padejo v negativne zavoje se navijejo in nato odpirajo rezerve.

Po kaki uri naredimo krajši odmor za cigareto, popijemo pijačo nekateri si privoščijo sladoled malo pokomentiramo do sedaj slišano in videno na predavanju in že sledi še drugi del predavanja. Po koncu predavanja se vrnemo v kamp in postavimo šotore potem pa že sledi trening manevrov na tako imenovanem simulatorju, to je letalni sedež pripet na posebno konstrukcijo na katerem je možno trenirati posamezne manevre. Vsak izmed nas tečajnikov na simulatorju pokaže izvedbo enega manevra, Klemen pa ob tem pokomentira ali je izvedba pravilna in popravlja morebitne napake, ki jih delamo.

Ta simulator se mi zdi zelo koristna zadeva saj na njem lahko dokaj resnično treniraš izvedbo posameznih manevrov in se ti tako posamezni postopki kar najbolj vtisnejo v spomin, da kasneje v zraku ne prihaja do nepotrebnih napak. Ko obdelamo vse postopke je teoretičnega dela za ta dan konec, Klemen še vsakemu posebej pove katere postopke bo naslednji dan izvajal in določi vrstni red kako bomo štartali in zmenimo se da bomo na vzletišče prvič odšli ob pol osmih zjutraj. Sledi še preverjanje opreme in kdor nima vsega po navodilih mora stvari urediti kot je treba, Marko nam razdeli rešilne jopiče in vrečke v katere bomo dali radijske postaje, da se v slučaju pristanka v vodo ne pokvarijo, potem pa imamo prosto.

Tisti, ki smo na tečaju prvič še ostanemo na simulatorju in sami še par krat ponovimo manevre, med seboj si pomagamo in popravljamo napake in kar malo z tesnobo pričakujemo jutrišnji prvi let, ko bo vse to treba narediti v zraku. Odpravimo se zgodaj spat utrujeni od vožnje in kupa informacij ki nam jih je Klemen posredoval. Noč je bila kratka, spanja pa bolj malo, verjetno zaradi treme je čas tako hitro minil in že je zvonila budilka 6.20 je bila tu.

''Ne grem letet in zakaj sem sploh prišla dol'' so bile moje prve besede zjutraj. Tomo me poskuša pomiriti ampak jaz kar vztrajam pri svojem dokler ne popeni, da naj pa ostanem v šotoru. Ne saj ni mogoče sem si rekla kje je tista korajžna punca. Jada kaj je s tabo? To ni v tvoji navadi. Vstanem, se oblečem pojemo nekaj malega za zajtrk, spijemo kavo, pred odhodom pa grem še enkrat na simulator da ponovim vse manevre katere naj bi delala. Usedemo se v kombi in gas proti štartu. V kombiju berem skripto z opisi manevrov. Po pol urice vožnje prispemo do štarta. Presenečena sem da piha rahel vzgornik ob taki zgodnji uri.

Pripravimo si opremo, oblečemo rešilne jopiče in se pripravljamo po vrstnem redu ki ga je določil Klemen. Bila sem tretja po vrsti. Srce mi je razbijalo tako, da sem imela občutek, da ga slišijo moji kolegi. Razgrnem padalo se pripnem in čakam kdaj potegnem. Marko reče ''Jada lahko greš.'' Še pet kontrolnih točk nato stečem po pobočju kupola skoči nadme in že sem v zraku. Lepo je, mirno, panorama je krasna in počasi se bližam jezeru. Po postaji poslušam kaj dela fant pred mano in kako ga Klemen lepo vodi skozi manevre.

Prišel je čas resnice, nad jezerom sem in po postaji zaslišim pomirjujoči Klemenov glas.'' Jada kar nadihaj se in ko boš pripravljena začneva. Midva imava velika ušesa , b stall, stransko zapiranje, frontalno zapiranje. Pazi, da boš pri velikih ušesih najprej potegnila pospeševalec in da boš vrvice prijela dovolj visoko, ko boš pripravljena pa kar greva. ''Globoko zadiham, srce pospeši ritem v mislih še enkrat ponovim cel postopek in si rečem ''zdaj pa nehaj bit tak strahopetec in naredi že enkrat to za kar si prišla sem dol'' zravnam se v sedežu stisnem pospeševalec in primem vrvice kolikor morem visoko, potegnem navzdol, padalo rahlo omahne nazaj, ušesa se zaprejo in že lepo padam proti jezeru. ''Vredu je to Jada '' se zopet oglasi Klemen'' zdaj pa narediva kar izhod, popustiš vrvice, spumpaš in popustiš pospeševalec.'' Naredim vse po navodilih in padalo se lepo odpre in že spet normalno leti .

Pa saj le ni bilo tako hudo si mislim in moja samozavest počasi raste, toda na vrsti je B stall in že zaslišim Klemena ki mi pravi '' Pazi, da boš gurtne potegnila simetrično in da počakaš, da padalo pride nazaj nad tebe preden začneš popuščati, ko boš pa kar začni.'' Primem B gurtne še enkrat s pogledom preverim če držim obe enako visoko in začnem vleči navzdol. Sprva je kar trdo vendar vztrajam, padalo se začne lomiti po B liniji in omahne nazaj '' zadrži zdaj, da pride nad tebe '' zopet slišim Klemna, padalo se vrne nad mojo glavo in stabilno padam proti modri gladini pod mano. ''No pa narediva kar izhod'', slišim v postaji in najprej počasi nato pa hitro popustim gurtne. Padalo zajadra in spet normalno leti. Uf super je šlo tole si mislim in strah je že skoraj premagan. ''Čestitam Jada'' spet slišim Klemna ''ko boš pripravljena pa greva kar na stransko zapiranje''. In tako me Klemen vodi iz manevra v manever, pokomentira če naredim kaj narobe in ko se gladina jezera že kar močno približa reče, ''čestitke Jada zdaj greva pa kar pristat.''

Ko pristanem in pospravljam padalo mi vtisi kar norijo po glavi in kar nekaj minut traja, da jih spravim v red nato pa se z ostalimi tečajniki, ki so medtem tudi že pristali zberemo okrog Klemna, ki kot kak filmski režiser sedi v svojem stolu na obali jezera od koder vodi naše polete. Malo pokomentira naše lete in nato vsakemu posebej določi manevre za naslednji let, nato pa nas naš šofer Marko znova odpelje proti startu. Tudi drugi let je podoben prvemu, le da je strah skoraj popolnoma izginil in da moja samozavest in zaupanje v mojega Mentorja iz manevra v manever strmo naraščata.

Po pristanku imamo prosto, kar nekoliko utrujena sem in komaj čakam kosila, le kdo bi si mislil, da je letenje lahko tako naporno. Prav teknila je odlična pizza, ki smo si jo privoščili v restavraciji zraven kampa. Po kosilu se odpravimo na obalo jezera, fantje gredo plavat meni pa je voda premrzla, raje se nastavljam toplim sončnim žarkom, počivam in podoživljam moja današnja leta. Zadovoljna sem, naučila sem se veliko novega, predvsem pa sem vesela, da sem premagala strah zaradi katerega zjutraj sploh nisem hotela letet.

Kar nekoliko prehitro je minil ta počitek in že je čas za video analizo naših letov in drugi del teoretičnega predavanja. Najprej si ogledamo posnetke, ki jih je posnel naš snemalec Dejan. Klemen komentira naše izvajanje manevrov in nas opozarja na napake, ki smo jih delali ter nas pouči kako jih odpraviti. Po ogledu posnetkov sledi še predavanje na katerem spoznamo še ostale manevre, kot so prevlečen let, negativni zavoj in full stall. Na koncu predavanja nam Klemen določi manevre za naslednji večerni let in vrstni red štartov in polni novih vtisov in informacij zaključimo z teoretičnim delom tega dne. Ker v dolini jezera Idro v popoldanskem času piha kar močan dolinski veter se na štart podamo dokaj pozno.

Ko pridemo na start je veter v dolini še vedno premočan za varno izvajanje tečaja in Klemen se odloči, da se manevrov ne bi izvajalo ampak lahko vsak prosto leti. Poletim, malo pojadram na šibki termiki in občudujem čudovito okolico ki me obdaja, uživam v mirnem večernem letu in se že veselim jutrišnjega dne in novih doživetij, ki jih bo prinesel. Po pristanku odidemo v kamp, povečerjamo in si ob pločevinki piva izmenjamo današnje vtise in doživetja veliko si imamo za povedati, vendar kmalu utrujeni popadamo v svoje šotore, jutri nas čaka še en naporen dan.

Tudi drugo jutro vstanemo zgodaj saj je treba zaradi dolinskega vetra, ki začne pihati okrog poldneva zgodaj na štart če hočemo narediti dva leta dopoldan. Strah, ki me je včeraj zjutraj dušil je izginil in komaj čakam, da bom spet v zraku. Leta sta podobna včerajšnjim le, da nas Klemen manj vodi v posameznih manevrih in moramo več narediti sami brez njegovih navodil, le če opazi da delamo kaj narobe nas na to opomni. Po letih na zasluženo kosilo, tokrat odlična lazanja ki se po napornem dopoldnevu prav prileže.

Po popoldanski analizi se zopet odpeljemo na štart vendar je veter v dolini spet premočan za izvajanje tečaja in zopet odletimo en miren večerni let za dušo v prelepem ambijentu ki obdaja jezero Idro. Že ko letimo se na pristanku začenja prava veselica. V mestu je namreč prireditev ob koncu turistične sezone in glavno dogajanje je prav na travniku kjer pristajamo. Po večerji pa na obali jezera uživamo še ob ogledu prekrasnega ognjemeta, ki traja kar dvajset minut. Še pivce ali dve za živce malo podebatiramo o dogodkih današnjega dne vmes pade tudi kakšna manj resna debata, ki nima prav dosti skupnega z tečajem in zopet nas utrujenost prežene v naša platnena domovanja .

V nedeljo odletimo še dva leta, nato podremo naš tabor in se po skupnem kosilu vseh tečajnikov in Klemnove ekipe, ki ga je v veselem in sproščenem vzdušju kar prehitro konec odpeljemo vsak proti svojemu domu, polni novih vtisov, doživetij in znanja predvsem pa novih nepozabnih prijateljstev, ki smo jih stkali v tem prečudovitem koncu tedna na jezeru Idro. Za konec pa le še zahvala za odlično izpeljan tečaj, ki ga vsem priporočam in ga bom tudi sama še ponovila. Ostali družbi pa tudi hvala za čudovit konec tedna ki smo ga preživeli skupaj in upam da se čim prej spet srečamo.