„Šefe, rabil bi prost vikend, bi šlo?″ To je bila prošnja Manuju za katerega sem v Cape Townu - JAR, opravljal tandemske polete. Odvrnil je: ″prav, naj ti bo, da se malo spočiješ. Ja a imaš kaj posebnega v planu ... kam pa greš?″ Grem v Wilderness, letet. Ko je izvedel da grem sam in da bom s seboj vzel padalo ter da to ne bo čisto običajen izlet ampak potovanje s 125 kubičnim enduro motorjem, se mu je kar zmračilo. Kot dober človek mi je ponudil svoj avto, saj je do Wildernessa ki leži ob obali Indijskega oceana, oddaljen 470 kilometrov, a sem ponudbo gladko zavrnil. ″Hočem avanturo, želim da se mi dogaja, da spoznam vsaj delček Južne Afrike pa čeprav se zavedam da ne bo lahko,″ mu odgovorim. Po prepričevanju sem le vzel orodje s katerim bi lahko na motorju kaj popravil in krenil na pot z lepo Manujevo popotnico: ″Ne kliči, če bo šlo kaj narobe ... kar pozabi, ker te ne bom prišel reševat ...″ Tudi pomahal ni ... jaz pa gasa. Ajoj. Že po prvih tridesetih kilometrih pa sem spoznal, da bo vse skupaj res še zanimivo.

Potovalna hitrost je bila od 50 do 60 km/uro, saj je pihalo kot pri norcih in to ne v hrbet. Vsedel sem se na bencinsko črpalko in razmišljal ali mi je tega res bilo treba, naj se obrnem ali naj nadaljujem. Dovolj sem imel stresnega letenja na enem od - za letenje tandemov - najbolj zahtevnih področij na svetu. Časa sem imel na pretek in potreboval sem popoln odklop. Drugačno avanturo, drugačen adrenalin, menjavo okolja.

In sem šel naprej ... dokler me ni ustavila policija. Ko sem končno po enem klancu navzdol dosegel tistih devetdeset kilometrov na uro, omejitev pa je bila šestdeset, sem se “vsedel” na radar. No, k sreči so razumeli da sem en čuden turist. Ko so izvedeli kam sem namenjen, so se prijeli za glave, mi zaželeli srečno pot in hvala bogu pozabili napisati kazen. Vse se dobro konča, če si sproščen, nasmejan, tvoji zobje polni mušic, jezik pa ti teče kot namazan. To se je zgodilo okoli osemdesetega kilometra. Tam nekje so se že začele pojavljati tudi prve bolečine. Rit je trpela na neudobnem, za daljše izlete popolnoma neprimernem sedežu in tako je bilo vse do mojega cilja na katerega sem prispel po devetih urah vožnje. Res, da sem se moral ustavljati vsakih petdeset kilometrov ker so bile bolečine prehude - bilo je potrebno razjahati in se spočiti - a bilo je fantastično. Dokaj prazna cesta, razgibana pokrajina, pašniki, njive, gozdički, hribi, tu in tam živali - noro lepo in nepozabno. Najbolje je bilo, da sem se lahko ustavil kjerkoli, vozil kakor hitro sem želel in s tem nikogar oviral. No ja, hitrost v resnici prav dosti ni narasla, celo pot mi je namreč v prsa pihal močan veter. 

Zadnji kilometri so se vlekli. Saj poznate tisto ... praktično si že skoraj tam, pa se kljub temu voziš še eno uro. Ko sem končno zagledal padalce kako veselo jadrajo, sem si rekel zmaga. Takoj sem se odpeljal na “Map of Afrika” (vzletišče), posedel v travi, podebatiral z nemškimi padalci in užival v razgledu. Ker je bila ura že pozna, sem se mimogrede ustavil še na pizzi, potem pa odpeljal še tistih zadnjih 60 kilometrov na luksuzno nočitev v Knysno, no, na hribček nad Knysno, v Pezula resort hotel s petimi zvezdicami. Razgled na laguno Knysne, golf igrišča, Indijski ocean in cena - da te kap. Mislim, da je bila cena nočitve 850€.

Potem pa si me predstavljaj, kako z enduro brez dušilca priružim direktno pred vhod, predam ključev motorja v roke prijaznega črnca iz recepcije, ki makino parkira med vse Ferrarije, Bentlije, Hamerje in Jaguarje in sveto obljubi, da bo pazil na moje imetje. Jaz pa samo še pod tuš in spat. Za to ceno spanje ni bilo nič posebnega. Enako ali bolje spim doma na svojem jogiju. Da pa moraš za ne-tako kvalitetno nočitev še mastno plačat ... no k sreči mi tega ni bilo treba. Sem so me namreč povabili.

Zjutraj sem vstal, rit je bila ok, zato sem šel takoj nazaj v Wilderness letet. Ustavil sem se pri hotelu, a mi lokalni pilot predlaga spremembo in me pospremi na drugo lokacijo saj je tu pihalo preveč s strani. Ko sva prispela tja, sva stopila še par korakov do sipine ki se nahaja 10 metrov nad morjem in mi reče:„To je to, to je vzletišče″. Debelo ga pogledam, se spomnim na Ženček in si mislim, da če se da na Ženčku jadrat, se verjetno da tudi tu. Grem v akcijo. Raztegnem padalo, se pripnem, veter me hoče odpihniti, a se mu ne dam. Odletim. Na začetku me malo “potunka” potem pa na minimalki podrgnem bodičevo grmičevje, poberem tistih 15 metrov in dobim občutek, da sem rešen. 

Sledila je samo še nepozabna ura in pol jadranja, ko odklopiš vse, brez bojazni, brez zavor, samo opazuješ, se smejiš in uživaš. V trenutku sem pozabil na vse trpljenje na poti, “spucal” glavo in se napolnil z novo energijo za preostali mesec dela v Cape Townu. Ne moreš verjeti, kako malo je potrebno, da postaneš drugačen, svež, poln ciljev, da te nič več ne gane, da je vsa napetost samo še preteklost in da se ko pomisliš da te čaka povratek v Cape Town, udariš po čelu, preprosto zasmejiš in rečeš ″jao, kako bo moja rit natrenirana″. 

Letenje je bilo vrhunsko. A primerno bolj za tiste, ki v njemu iščejo najprej stik z naravo in tiste, ki jim predstavlja odklop od sveta, kot pa one druge, tekmovalce ali nabiralce kilometrov. Bilo je nepozabno doživetje, ki mi je dalo zelo veliko. Teh 15 kilometrov pobočja, klifa, sipin, je okolje v katerega se zaljubiš, kamor se želiš vrniti in ki ti vstane v trajnem spominu. 

Po letenju sem se lačen in vesel odpravil nekaj pojest, malo odpočit in razgledat po mestecu. Krasen kraj, kjer te za razliko od velikih mest vsi pustijo pri miru, nihče namreč ne prosjači, ti ne teži. Tu se vse odvija v ritmu butajočih valov ob obalo, počasi in s srcem. Škoda da je veter popoldan pojačal. Spremenjena napoved je napovedala dež za naslednja dva dni in ni bilo na vrsti drugega kot povratek. Ponovno mučenje riti.

Povratek se je izkazal za pravo odločitev. Veter je ves čas pihal v hrbet, potovalna hitrost je bila med devetdeset in sto deset, na polovici poti pa še spanje v kočici hostla za 15€. Vrhunsko sem se naspal. Ni bilo primerjave s Pezulo in hotelom petih zvezdic. Ob osmih zjutraj sem že nadaljeval proti Cape Townu, v katerega sem kar padel.

Potovanje sem tako predčasno končal. Rit se je izkazala kot trpežna, Honda je preživela, Manu pa se je ves srečen da me spet vidi, le smejal in dal za pivo. Kaj naj rečem?! Vse skupaj je bilo tako odbito, da sem se prav vprašal če sem bil pri pravi. A a prav zato je bilo vse skupaj zame nepozabno, drugačno in verjetno neponovljivo.