Verjetno zgornje vprašanje v večini primerov niti ne vzbuja kakšne hujše dileme. Včasih ti kar Narava sama izbere odgovor na zastavljeno vprašanje. Vsaj meni se je to zgodilo. Pa pojdimo lepo po vrsti…kratko in jedrnato…brez nakladanja o stebrih in termiki…kot bi rekel moj mentor Klemen! 28.4.2012 je bil dan...hm kakšen že??? Saj se skoraj več ne spomnim kakšen. No, po ogledu fotografij in komentarjev na OLC-ju se spomini neverjetno hitro vračajo nazaj. Šel sem na »hausberg«, to je seveda Ambrož pod Krvavcem. Napoved ni bila najboljša. Kar precej J vetra.

Na vzletišču sem imel 2 pobožni želji. Prva je bila, da bi letel v Posočje, kjer se je odvijalo tekmovanje Soča Open Valley. Ideja za to je padla po pogovoru z Duletom. Obljubil mi je pivo, če priletim tja, kar je seveda vrhunski razlog za poizkus. Ob premočnem J vetru pa bi poizkušal odleteti tam nekam proti Zell am See-ju, torej enosmerna varianta. Enosmerni preleti so posebna dogodivščina.

Dan se je začel z menjavo natrgane komanda, kar nikoli ni najbolj prijetno opravilo tik pred vzletom. Nekako sem uspel spraviti tisti pašnjak (mornarski vozel) skupaj in se kar se da hitro spravil v zrak. Do Mojstrane, kjer je bila točka odločitve, je šlo gladko. Moje misli so bile: čim prej v Julijce ali naprej v nepoznan teren! Kljub kar nekaj J vetra se v Mojstrani odločim, da napadem Julijce skozi Vrata. Morate priznati, sliši se prav poetsko :).

V Vratih sem bil v zavetrju J vetra, pa tudi V grebeni so bili za tisti čas dneva prijetno obsijani. Nekako se prebijem po V strani Škrlatice na cca. 2700 m.n.v in pomislim: heheeeeeeeee Dule, častil boš pivo! Pa ni bilo ravno tako. Zaletim se v kombinacijo dolinskega vetra iz Trente in J vetra in nikakor me ne pusti v Trento. Takrat se moji plani spremenijo in si rečem, da bom poizkusil z vetrom do kamor bo šlo. Letim čez Dobrač, mimo Dravske doline, Spittala in z dokaj prijetnimi trim hitrostmi (cca 60 km/h) priletim do snežnega kraljestva – Visoke Ture. Sence na zasneženih pobočjih in ledenikih se vedno hitreje premikajo proti S. Poizkusim zavrteti še en steber, nato se odločam ali bi šel naprej ali je vetra vseeno preveč za preskok glavne Alpske verige. Dodatno mi da misliti dejstvo, da od Kranjske Gore do Visokih Tur nisem videl niti enega samega jadralnega padalca. Samo veliko jadralnih letal. Glede na to, da je ob lepih jadralno padalskih dnevih na teh področjih ogrooooomno jadralnih padalcev se malo zamislim.

Ko hitro strnim misli se odločim, da poizkusim še malo bolj v notranjost Visokih Tur. To odločitev sprejmem zaradi dima daleč spodaj v dolini, ki se mi ne zdi tako »založen«, torej veter precej narašča z višino, spodaj pa je OK. Letim V od Malnitza mimo samih tritisočakov (Ankogel, Hochalmspitze…). Teren, ki sem ga do tedaj poznal le preko turnih smuči. Pogled naokoli mi jemlje sapo. Sami ledeniki in sneg. Tukaj ne bi bilo prav dobro »scurit«, si mislim. Še bolj pa mi vzame sapo, ko pogledam kako hitro letijo tritisočaki mimo mene. Pogledam na GPS in le-ta kaže konstantno cca. 80 km/h.

Odločim se, da bom letel čez Visoke Ture. Kaj drugega mi niti ne preostane, saj se je veter z višino še dodatno okrepil. Iščem najboljšo linijo in hkrati opazujem GPS. Hitrost kar narašča in na trenutke preseže 100 km/h. Moram reči, da to v človeku vzbudi posebne občutke. Kakšne, presodite sami :).

Pripravim se na rodeo na zavetrni strani Visokih Tur, malo pošlatam ročko za rezervo in se popolnoma osredotočim. Letim proti dolini Gastein in začuda kakšnega norega rodea ne doživim. Nižje sem, manj vetra je…kar me pomiri. Odločim se, da grem pristati na ogromne travnike spodaj, vendar mi pogled na jezero spodaj zopet da zagon. Na jezeru so lepi majčkeni valovčki v smeri proti S. Poizkusim zavrteti še en steber. Steber je neverjetno miren in precej zanešen z J vetrom prav v smeri, kamor želim. Takrat v daljavi zagledam znane stene masiva Tennengebirge. To so zadnje gore, ko se pelješ po avtocesti proti Munchn-u. Rečem si: to je ta dan! Gremo po Mozzart kuglo!

Letenje v popoldanski termiki s trim hitrostjo konstantno cca. 70 km/h je pravi balzam. Po tistih ledenikih in grapah mi Bischofshofen-ski zeleni grički prav prijajo. S tako trim hitrostjo se počutim, kot da bi letel z letalom. Dolet je neverjeten. Cilj je, da priletim v tiste stene nad avtocesto, kjer bo dinamika + popoldanska termika naredila svoje. In res je tako! Že cca. 200 m pred stenami začne lepo dvigovati. Naredim še 10 osmic levo in desno in pogled se odpre na neverjetno zeleno dolino s pristankom dimenzije 10 x 2 km :). Odletim z vetrom čez rob, kjer se moje skrbi več ali manj zaključijo. Naredim ušesa, ker ne želim pristajati preblizu Solnogradu, kjer je letališče. Ne morem verjeti kje sem, še malo poslikam za konec in se derem po zraku kot kakšen pacient. Pristanem v 22 stopinj celzija topel večerni zrak in zadet sem od dneva od narave od adrenalina od letenja…

Spakiram opremo in se odpravim do prve vasi, kjer me premami vonj po pikniku. Pristopim do družbe in ves zažgan od sonca začnem govoriti mojo polomljeno Nemščino: entšuldigung bite, vo ist die cugštacijon oder busštacijon? Ih volte nah Slovenijen gehen!?

Družba se spogleda med seboj in od srca nasmeji. Eden izmed njih reče: pa šta ovaj momak govori? Izkaže se seveda, da so to »naši ljudi« in da se lahko pogovarjamo kar po »naše«. Druščina so »guestarbeiterji«, ki že 20 let živijo v Avstriji. Takoj mi prinesejo rakijo, dve, tri…in pivo, dva tri… Spečejo mi čevape, ražnjiče…skratka… ni da ni!!!

Po kakšni urici vrhunskega druženja me eden izmed njih zapelje na železniško postajo. Tam popijeva še pivo ali dva…mogoče tri… in »ludi Slovenac«, kot so mi rekili, z vlakom »odjezdi« proti Beljaku. Tam me počaka Ambrož, ki me pelje v Cerklje po avto, od tam pa grem domov. Spati tako ali tako nisem mogel še cca. tri dni po dogodivščini.

Kratko in jedrnato? Ja pa kaj še. V bistvu sem kar dobro nakladal, če se ozrem po tekstu navzgor. A zgodba te dogodivščine je še precej bolj obširna. Ko se vidimo jo mogoče še malo začinim.

Torej: POSOŠKO PIVO ALI SOLNOGRAŠKE MOZZART KUGLE? Na koncu nisem dobil nič od tega. Sem pa dobil Hoferjevo pivo, rakijo, čevapčiče in odbito popotovanje! Saj me je tako ali tako odpihnilo tja … :) :) :)