Kot dolgoletni jadrilničar sem se na hitro zaljubil v jadralno padalstvo zaradi svoje enostavnosti, priročnosti in svobode.
Po nekajletnem letenju z jadralnim padalom sem se imel za zelo prestrašenega in paničnega pilota. Nisem zaupal mehkemu koščku platna nad glavo, ki je zamenjal dolga trdna krila mojega jadralnega letala. Vsako šumenje in vihanje padala me je spravljalo ob pamet. Bil sem eden tistih na štartu, katerega so vedno zanimale razmere v zraku, ali je razbito, divje,močno, turbulentno, nevarno... Nikoli nisem imel nobene neprijetne iskušnje s kakim zapiranjem ali deformacijo kupole. Sem se pa zavedal, da je moje znanje prešibko za reševanje takih situacij. Tudi v zraku sem znal ob dobrem preletaškem vremenu izgubiti živce in že zaradi majhnega nedolžnega uhlja ob strani krila v stebru, odletet direktno na pristanek in z dolgim nosom gledal ostale, kako lepo letijo dolge prelete tisti dan. Bil sem daleč od svobode v zraku. Začel sem že razmišljat o koncu mojega jadralnega padalstva. Ker sem ravno kupil novo komplet opremo, sem se odločil, da eno desetino cene opreme namenim varnosti. Prijavim se na tečaj ekstremnih situacij pod vodstvom Klemna Sovana HUU HUU Paragliding v Lago di Idro. Kot novopečeni očka sem imel še dodatno strahospoštovanje do takšnih tečajev in manevrov, ki jih za vajo izvajaš nad vodo.
S klubskimi kolegi prispemo v kamp ob prekrasnem jezeru. Na hitro spoznam organizatorja Klemna in njegovo ekipo, katerega takoj opozorim, da mene akrobacije s padalom ne zanimajo. Opravimo nazorna in sistematična predavanja in naredimo plan manevrov, ki se bodo izvajali v prvem letu. Pred letenjem še vsi ponovimo manevre na simulatorju. Med vožnjo na 1500 m visok štart vlada smrtna tišina. Napihnemo reševalne jopiče in v zrak. Pet minutni let od štarta do boxa za izvajanje nad jezerom je trajal celo večnost. Zmanjkovalo je sline v ustih, tresle so se noge in na trenutke sem pozabil dihat. Ko priletim nad mogočno jezero zagledam majhen čoln pod sabo. Po postaji zaslišim pomirjajoč glas Klemna, da bova začela. Lepo sem se nadihal in sam sebe potolažil, da sem na pravem mestu in s pravimi ljudmi za reševanje mojih strahov in neznank s padalom v zraku. Začela sva od majhnih ušes do velikih, od majhnega stranskega zapiranja do zadržanega... Iz manevra v manever sem imel večje zaupanje v sebe, padalo, Klemna in ekipo. Po uspešnem krstnem letu smo imeli takoj video analizo in odpravljanje vsake najmanjše napake. Tam sem dojel, da je moja naloga samo naredit kot sem zmenjen in vse ostalo lahko odmislim. V naslednjih treh poletih sem se popolnoma sprostil in že začel uživat v manevrih. Postopoma osvojil B stall, stranska zapiranja na pospeševalcu in frontalce. Žal se je vreme nepričakovano spremenilo in naš 4 dnevni tečaj se je na polovici po 4 poletih končal. Žalosten sem začel ugotavljat, da še nisem rešil mojega strahu, čeprav sem dojel, da napol zaprto padalo še vedno lahko kontrolirano leti. S klubskimi prijatelji smo se odpeljali z Idra direktno v Posočje za nekaj dni.
Že v prvih nekaj štartih prostega leteja se mi je začel risat nasmešek na obrazu. Roke na komandah so postale mehke, dovzetne in odločne. Med vrtenjem 8 meterskega divjega dviganja nad Mrzlim vrhom sem vriskal od veselja. Pa sem se zapodil v Krn in Polovnik v špici dneva, o čemer še pred kratkim niti sanjat nisem upal. Začel sem obvladat padalo in letet dolge in lepe prelete. Letni nalet se je zelo povečal. Konec jeseni sem si celo zaželel tekem v hitrostnih preletih, zato sem začel dirkat zimsko ligo- snežinka. Vse taske sem se učil in se redno uvrščal. En task celo zmagal v sport klasi. Na koncu sem po nekem čudežu celo zmagal v skupnem seštevku v svoji kategoriji. Takoj po podelitvi sem vedel koga moram poklicat in komu se zahvalit. Poklical sem Klemna. Skupaj sva se poveselila moje zmage in se zmenila, da z mojim tečajem nadaljujeva. Moja zmaga ni bil pokal, niti rezultat na tekmi! Moja zmaga je bila občutek, da sem res svoboden v zraku.
Tako je končno prišel dan, da smo zopet prispeli v kamp ob skrivnostnem jezeru. Ko sem zagledal Klemna in ekipo sem bil spokojno miren. Poznal sem način dela, poznal pokrajno in imel sem tudi zaupanje vase in mojo opremo. Tokrat nam je vreme služilo kot v pravljici. Trije leti na dan in še predavnja, simulator, video analize. Naporno, a nadvse upešno. Opravil sem vse vaje z nasmeškom na obrazu in veselim vriskanjem ob izhodih. Vsa možna zapiranja,nihanja, prevlečen let, negative, spirale so mi postale čisti užitek. Zvečer pristopi k meni Klemen in me z resnim obrazom vpraša, če želim jutri na dopoldanskem letu potegnit full stall. Nasmejim se in mu odvrnem, da za kaj takega fant iz prekmurske ravnice ne bo nikoli pripravljen. Hitro se popravim, da bom naredil vse, kar on misli da sem sposoben in bom naredil vse točno tako, kot mi on pokaže in razloži. Tisti večer sem preživel na simulatorju in poskušal vizualizirat dogajanje kot mi je bilo povedano. Prišlo je jutro in spet tisti dolg, mučen in negotov let od štarta do boxa za izvajanje. Glasno naderem sam sebe, saj nimam pravice dvomit vase, če moj inštruktor verjame vame in mi zaupa. Nadiham se in začnem s potegom. Buuummm! Kontrola, stabilizacija, popuščanje, izhod! Vse se je zgodilo popolnoma enako kot med nešteto ponovitvah na simulatorju. Jeeee. Kriki veselja, olajšanja in čistega adrenalina! Tisti dan jih naredim še vsaj šest. Vsak lepši, a vsak drugačen. Nepozaben dan! Zvečer si privoščim pivo za upešen dan, nakar Klemen iztreli kot iz topa, » Jerry te zanima kako zgleda SAT?«. Seveda me si mislim... Ker delal ga tako nebom nikoli. Odmakneva se na simulator takoj po večerji. Vhod...ooooooo buumm... Izhod.... sto krat skupaj ponoviva. Klemen potrpežljivo odgovarja na vsa moja butasta podvprašanja. Na koncu se dogovoriva, naredim SAT zjutraj prvi let. Vem, da bo spet zelo zelo dolga noč. Zjutraj se prebudim v dan, ki nevem če naj se ga veselim zaradi prvega SATa ali žalostim zaradi odhoda domov. Hitro je bil moj fokus samo še na SATu in naenkrat se znajdem sredi jezera s pomirjajočim glasom na postaji. Vhod... ooo bum... vrti se,vse je ok, še in še in še.... in ko zaslišim Klemna izhod sem že v špirali! Tooooooo! Vsi Kričijo, norijo in čestitajo! Mene pa polijejo solze in cmok v grlu, ko pomislim, da pred enim letom še ostrega zavoja nisem upal naredit, zdaj pa tu SATe vrtim in fullstale delam. Prvič sem pomislil, da morda pa nisem tako slab pilot! Zadnji let pred odhodom sem jih še 3 zvrtel s čistim užitkom. Takoj ko sem pristal sem sklenil, da pridem naslednje leto spet na tečaj. Ta dan mi je spremenil pogled na letenje in življenje!
Našel sem zaupanje vase in v moje letenje. Letet sem začel dolge in nore prelete. Konec vsakeg poleta sem zaključil z raznimi adrenalinskimi manevri. Brez pomisleka sem se zapodil iz Kobale v Julijce nad Triglav ob dobrem vremenu in spremstvu legende xc letenja Pavleta in Jošta. Prekmurec s padalom nad Triglavom! Sanjam! Po preganjanju planincev od Krederice do Aljaža še odsoliram v Planico. Od tam preko Kranjske gore priklopim Karavanke in pristanem v Jesenicah. Spet sem takoj vedel koga moram poklicat in se zahvalit.
Začutil sem se zadosti sposobnega za vozit tandema in tako osrečevat potnike in njim tako pribljižat tudi druge smisle življenja.
Začel sem študirat acro manevre po raznih forumih in analiziral na tone video materiala po spletu. Misel na manevre me je sproščala. Kljub družini in mnogim mnenjem sopilotov, sem se prijavil na tečaj akrobatskega letenja. Brez nekih hudih načrtov. Plan je bil le oddelat dano sto procentno, zabavat se in družit z ljudmi, ki podobno zremo v svet.
Spet sem prispel v moj mali raj, kjer je poskrbljeno za vse, kar rabi moja duša in srce, in v katerem sem spoznal same zanimive ljudi in zdaj dobre prijatelje. V sprostitvenem letu ponovim nekaj manevrov s prejšnjih tečajev. Potem se pa začne. Vsak let nekaj novega, nekaj vratolomnega. Prvič čez krilo! Prvič v helikopter! Kot najlepša pesem, kot najlepši cvet, popelje me globoko v moj svet. Svet, ki je obrnjen na glavo, odišavljen z močno g silo in okrašen z neizmernim adernalinom. Svet, v katerem me pomirja edina misel, da imam usodo samo v svojih rokah. Če ne bi gledal video analiz, ne bi verjel, da jaz to delam. Deep stali, dinamični full stalli, crazy chicken, negative, dinamični sat, wingoverji v asimetrije v lupinge in helikopterji. 6 dni 13 letov in niti ene same kočljive situacije. Na rezervo še pomislil nisem. V vsak manever s srcem, tisoč procentnim fokusom in pomirjajočim glasom na postaji. Glasom, ki mu zaupaš. Glasom, zaradi katerega si kar si in ti je življenje največji dar. Glasom, ki te je naučil, da je strah treba prepoznat, ga potipat, ga spoštovat in z majhnimi koraki premagat, ter najti naslednjega. Kot v letenju, tako v življenju!
Ob odhodu domov sem ob pogledu na čarobno jezero spoznal, da vsak naš strah lahko preide v najmočnejšo strast, le sebi in bližnjemu moramo zaupati. Akro ni le vrtenje in kazanje mišic. Akro je način življenja in drugačen pogled na svet. Z akro letenjem se zavem, da kjer je meja nebo - je vse mogoče! Se vidimo nad Idrom... HU-HU.
Jernej Štefanec DJP LINTVAR
https://vimeo.com/172613788
https://www.youtube.com/watch?v=ngUTpg69c1Q