Klemen: "Špela, kje si? ... Čez eno uro!" Jaz: "Ne, oprosti sem v gozdu z otročki, kava drugič!" Klemen: "Ma kakšna kava! Letet gremo, razmere so super!" Tako se je začela moja avantura. Adrenalin, sreča, waw. Še en dan prej letela iz Anglije, v sicer ne tako udobnem sedežu a vendarle z razno ponudbo pijače in hrane, varnostno opremo in ... in sedaj sem tu, na hribu v Planini. Zelena pobočja vse okoli nas. Slovenija res si čudovita. Ponudba svežega zraka, nasmeh prijateljstva in občutek nadčlovestva. Letela bom, ja letela bom. Lucky me. Najin minutni dogovor o odločitvi da je danes pravi dan ter vožnja do Planine se je zdela evforična in čisto nič v razmišljanju, v kaj se dejansko podajam, razen sreče.
Pa vse skupaj le ni bilo tako preprosto. Na hribu jaz, Samsa in Klemen. Fanta v svoji profesionalni okupaciji priprave padala za polet in jaz na robu hriba kjer so lahko samo dve možnosti. Gor ali dol. "Tekla bova!" Tekla? Kam? Kako to misliš? Do konca?"... "Do roba hriba in potem z malo sreče in fizike bo padalo dvignilo najina teleščka v zrak". Hmm. Znanstvena fantastika za mojo prizemljeno dušo. Klemna poznam že nekaj časa in ravno zaradi tega zaupanja v njegovo odnos do padalstva je bila odločitev po telefonu preprosta. Nisem pa vedela kako močno se pravzaprav bojim višine, občutka izgube tal pod nogami in direktnega teka iz hriba.
Srce mi je začelo razbijati močneje, pa vseeno ne tako močno, da bi se obrnila in šla z avtom domov. Ne, letela bom! Strah me je, vendar bom letela!! Juhuhuuuu , zaupam preprosto da bo vse okej in vem da bo pravzaprav fantastično. "Špela, pridi! Smo pripravljeni?"
Hm, no pa pejmo! Sedeža pripeta, oba s Klemnom v svojih sedežih in na 3 2 1 tečemo! Pa saj ne moreš pravzaprav teči z vso hitrostjo, ker s seboj vlečeš še svoj sedež in razpeto padalo na travniku. Poleg tega pa te padalo dvigne še preden se zavedaš, da si čisto na robu hriba. In midva greva gor! In midva letiva! :)
Waw, kakšen mir sledi tej evforiji! Kakšna milina. Sedež pa ekstra udoben, ni primerjave z letalsko družbo (vsaj ne z ekonomskim razredom :)) V zraku sva bila 20 minut, dovolj za prvič in dovolj za mojo letalsko meditacijo. Verjetno je malo drugače ko moraš dejansko sam upravljati s padalom in razmišljati v katero smer se obrniti. Jaz sem tokrat le uživala v razgledu naše lepe notranjske, svežem vetru in v neverjetnem občutku lahkosti v sebi. Ko sem 20 minut le občudovala barve gozda, Planinskega polja in čutila preprosti nasmeh sreče.
Moj prvi polet! Pa vem da ne zadnji! Spomladi se že pripravljam na moj prvi tečaj jadralnega padalstva. Hvala ti za ta košček veselja! Življenje je čudovito na zemlji in v zraku!
Špela Uhelj
