Letet, daleč, enosmerna, povratek brez povratka … Vedno se nam ne poklopi, tako da smo kdaj primorani pristat mnogo prej, kot si želimo. V glavi se mi vedno poroji vprašanje, kako pa nazaj? Ko vidiš, da ti ne bo zneslo, se vedno probaš privlečt do bližnje ceste, čim bližje civilizaciji, tako da je povratek lažji? Ali pač!

Meni osebno je povratek zakon, če »scuriš« nekje daleč od vzletišča, se moreš pač znajdit. Najlažje je poklicat kolega, znanca, sorodnika in prosit za prevoz, še boljša varianta je palec na roki, ki zna bit uporabna reč (kakor za koga), če le dobiš štop! Dostikrat razmišljam, kaj vpliva na hiter povratek s štopom. Ali je to zgolj sreča, prava lokacija, zunanjost (pustimo če si ženski spol, najverjetneje ti ustavijo še preden pristaneš in zložiš padalo).

Moja avantura se začne na Ambrožu, da ne dolgovezim, super dan, super družba (z malce bolj našpičenimi padali) in veliki plani! Kot vedno se spravim v zrak med prvimi in jim poskušam sledit, kljub temu da sem še dokaj zelen. Utečena pot iz Ambroža proti Kriški, sledi preskok na »prijazno« Dobrčo, ki je vedno spihana(!) … Ker sem malce za grupo, sem pokasiral, meni osebno, še bolj spihan greben Dobrče. Kot vedno se ne predam in povrtavam in povrtavam, med tem so mi seveda že bežali naprej proti Begunjšci in Stolu. Naberem višino Dobrče, mogoče malček več in si mislim, jih bom že ujel!

V hitenju spustim vezni greben iz Dobrče, torej direkt v Begunjščico. Seveda se mi to maščuje in jo prav nizko priklopim, v višini planinske koče. Ponovno vklopim vztrajnost, ki mi žal ni dosti pomagala … Zgubil sem bitko in preklopim na fazo iskanja pristanka. Izbire nisem imel dosti, dolina Drage z zelenim travnikom me je vabila. Da bi se privlekel ven, vsaj do Begunj bi bilo za moj povratek idealno, ampak me je dolinski veter prizemljil na sredino doline preljube Drage.

Seveda je sledilo kesanje in premlevanje zakaj ravno sem »not,« tako daleč od civilizacije. Ko se sprijaznim s situacijo in naložim svoj težak ruzak na hrbet, začnem pešačit. Z obema ušesoma poslušam, če bi se mimo pripeljal avto in že v naprej planiram, kako se bom privlekel nazaj pod Ambroža. Mimo se pripelje prvi avto in veselo mu maham s palcem, a se odpelje mimo kot, da me ni. Tako se zgodi še s tremi drugimi avtomobili. Ne preostane mi drugega, kot da hodim, rečem si, da se me bojijo, ker imam tako velik ruzak.

V spremstvu žgočega sonca in skoraj prazne steklenice prisopiham do odcepa pred Begunjami. Kam pa zej, levo ali desno. Opazujem promet, kažem palec in tudi tokrat brez sreče. Nadaljujem čez vas in proti Lescam, kjer mi končno ustavi prvi avto! Po kratki debati me odloži na krožnem v Lescah, kjer nadaljujem štop skoraj na avtocesti (odcep Lj). Po štirih minutah mi ustavi tovornjak in naredi celo kolono zaradi mene. Prijazen možakar gre za Štajersko in mi ponudi prevoz do Kranja, ampak ker je v gužvi me odloži na odstavnem pasu (izvoz Kranj). Kot begunec potisnem ruzak in sebe čez ograjo in že sem na glavni cesti Kranj-Brnik, ura ravno prava! Avtomobili šibajo, ponovno pomolim palec med drveče avtomobile.

Naenkrat zagledam avto, ki je podoben našemu in glej notri je moja mami (haha!). Izkaže se, da se ravno vrača iz službene poti in v naglici me spregleda, pelje naprej, a na koncu vseeno ustavi 50m nižje. Tudi njej se mudi, tako da me odloži na odcepu za Cerklje na Gorenjskem. Ni trajalo 5minut, ko mi ustavi prijazna starejša gospa in mi ponudi prevoz do Jenkove Lipe. Hitro skrijem torbo in letim nazaj na cesto, saj imam avto na Ambrožu. S palcem na cesti se sprehodim do odcepa, kjer ujamem starejši par, baje greta nabirat rožce na Ambrožarja. Super, skoraj sem pri avtu! Zadnji del sem mislil it peš, ampak mi ustavi prijazen možakar, ki gre na vikend.

Tako sem po treh urah in šestih štopih končno nazaj.