“Bolj kot vse ostalo je to občutek popolne spokojnosti začinjen z vznemirjenjem, ki vse živce napne do skrajnosti, če si lahko zamislite takšno kombinacijo.”
Wilbur Wright

Na začetni tečaj jadralnega padalstva sem se vpisala, da bi uresničila željo, ki je v meni čakala, odkar vem zase. Košček neba nad mojo vasjo se ob vsakem lepem dnevu obarva s padali kot platno ob potegu s čopičem. Moj otroški pogled je bil tedaj mnogokrat obrnjen proti ploščatemu vrhu planote Malega Krasa, na katerem se odpira vzletišče, pod skoraj istim kotom pa sem pogled usmerjala še k staršem in jim vsakič bolj prepričano zatrjevala: “Tudi jaz bom!”. Ko sem bila otrok, me niso jemali resno, ko pa sem jim to željo priložnostno ponavljala tudi kot srednješolka, so naposled dobili napad “grozitisa” in tema je postala tabu. Obrnilo se je desetletje, preden me je doletela sreča, da sem v brezdanjosti interneta naletela na to spletno stran, preletela njeno zanimivo in izčrpno vsebino in se zaletela v odločitev, da se prijavim na začetni tečaj. Razletela sem se od veselja, ko sem dobila odgovor, da se ga lahko udeležim! Tako mi je manjkalo samo letenje, brez predpon in brez ovir :-)

Že prvi dan tečaja sem začutila, da sem na pravem kraju s pravimi ljudmi, čeprav sem tistega dne prišla na srečanje vsa prestrašena, ker nisem nikoli imela uspeha pri športu. Ampak tečaj je zasnovan na tak način, da smo vsi od vsakega treninga odnesli čim več, in je poskrbljeno za to, da se v nas in med nami krepi zaupanje. Zato so bile naše vaje in poskusi tudi posneti. Kasneje smo si potem vse skupaj ogledali in razumeli, kje in katere so bile napake in kako jih popraviti; pa še nasmejali smo se! Res je bilo veliko veselja, vsi smo bili navdušeni in hitro smo napredovali. Niti muhasto vreme nas ni ustavilo. Na koncu pa je našo strast za letenje vendarle nagradilo z najčudovitejšim dnem za prvi višinski let. To je bil edini dan, ko so se nepopisno veselje in vsa čustva od vznemirjenosti in ganjenosti do hvaležnosti mešali tudi z žalostjo, saj je bilo začetnega tečaja konec ... Zdaj je treba čakati do nadaljevalnega tečaja in že odštevam tedne!

Hvala Andreju in Davidu, z vama sem jadralno padalstvo doživela kot pravi ekipni šport! :-) vam ki berete pa želim, da bi si vsaj enkrat pogledali, kako je čudovito Zemljino obličje od tam zgoraj in začutili, kako “silen je zrak, ko začutiš njegovo moč pod sabo, kako te podpira in ti v eni sapi vzbudi zaupanje” (O. Lilienthal).

To je bila moja zgodba, spodaj pa najdete vtise, ki sta jih strnila Andrej in David.


Andrej: Ta veseli dan ali Andrejček zajadra.

Ja. Končno se mi je uresničila velika želja. Leteti. Zajadrati z vetrom.
Ajoj, teden čakanja na višinski let se je pa vlekel kot slabo leto.
Danes je čakanja konec. Na vzletišču se počutim kot prvošolček. Vzletim.
Raste praznina pod mano in v meni. Glava je prazna. Samo Uživam.
Ampak, razgled iz ptičje perspektive je pa opasen.
Naj traja čim dlje moj prvi let. Pristanek.
Juhuuhuu. Zavriskam, da se sliši do vzletišča.
Evo, to je to. Prvega ne pozabim nikoli.


David:

Osnovni tečaj jadralnega padalstva je bil nekaj posebnega. Majhna skupina, individualen pristop, zvečer pa komentarji posnetkov naših manevrov; ob pivu seveda. Prvi občutki ko ti dvigne zadnjo plat od tal so nepozabni, ravno tako nerodni pristanki. Posebno doživetje je bil prvi višinski let. Nekaj sto metrov pod tabo, svoboda ...