Advanceovo padalo Epsilon 7 sodi v razred EN B, kar v temelju pomeni, da se pogovarjamo bodisi o pilotih, ki želijo leteti s padali relativno visoke pasivne varnosti bodisi pilotih, ki so nekoč na drznejših padalih leteli veliko in aktivno, pa so se odločili, da bodo poslej leteli varneje. Osebno sem po štirih in pol letih (ponovnega) letenja pred kratkim kupil to padalo, dotlej sem z različnimi jadralnimi padali naletel petsto poletov in blizu dvesto ur.
Epsilon sedem je jadralna naprava za pilote, ki se želijo otresti najprej začetniške, potem tekmovalne zakrčenosti in se ukvarjati s tehniko letenja v detajlih, ki jih preje niso poznali. Vsaj pri meni je bilo tako. Če za uvod povzamem na kratko: prvič gre za padalo izjemne pasivne varnosti. Drugič gre za padalo, ki je zelo okretno v zavojih in se v termičnih dviganjih obnaša agilno, elegantno in kooperativno. Tretjič gre za padalo, ki pri vzletnih manevrih ne trpi nasilja, vseeno odpušča napake v zelo veliki meri, naprej in vzvratno pa krilo lahko dvignemo že z blagim naslonom in tako rekoč na mestu, četudi ni vetra. Četrtič gre za padalo zelo agilnega, a lahkotnega manevriranja, kot bi bilo narejeno za manevre, kot so wingoverji, spirale ipd.. In petič, če sem vključimo tudi lepe pristajalne lastnosti, padalo – to pa bi posebej poudaril – daje izjemen občutek stabilnosti in varnosti v turbolentnih pogojih in pri jadranju blizu pečin, hribov ipd. Toliko v grobem, naj povedano pojasnim.
Jadralni pilot ne bo nikoli razvil pravilnih letalnih občutkov, če ga letalna naprava ob različnih situacijah v zraku dela nervoznega. V začetniških fazah je nervoza pred poletanjem in v zraku razumljiva, kasneje je prav, da od nje ostane t.i. rešpekt, kajti letenje nikoli ne sme podleči brezbrižnosti ali občutku, da se nam v zraku, pri poletu ali pristajanju ne more več zgoditi nič nepredvidljivega, da ne rečem slabega. Ni pa dobro, če te padalo dela nervoznega, ko imaš za seboj že kar nekaj izkušenj in si želiš narediti korak naprej pri tehniki letenja, jadranju, osnovnih akrobacijah, posebej pri preučevanju detajlov letenja v različnih vetrovih ali termičnih slikah.
Epsilon 7 je padalo, ki ti v zraku sporoča tole: „Svoj posel obvladam najbolje med padali svoje vrste, če se ti bo zgodilo kaj, kar se res ne bi smelo, se vprašaj, zakaj si danes šel v zrak, kajti, če jaz ne zmorem obvladati položaja, potem ga tudi ti ne moreš“. Zdi se, da so inženirji, fiziki in konstruktorji E7 koncept pasivne varnosti preštudirali tako rekoč „v nulo“. Vedno znova, ko ga letim, se ne morem načuditi, kako jim je uspelo v enem padalu združiti dve popolnoma različni (raznorodni) lastnosti: da je pasivno stabilen kot kako večje prekooceansko letalo in da je v zavojih in v stebrih agilen kot padala, ki se eden za drugim drenjajo na zgornji meji EN B.
Komande se odzivajo na ravno pravi dolžini, v zavojih in sploh jih na poteg začutiš takoj, ko jih začneš vleči. To te primora k nežnim potegom in ko to ugotoviš, se začne letenje po nemški skovanki „Fingerspitzgefühl“ ali po slovensko, občutek na konici(blazinici) prsta. To letenju da novo dimenzijo, raziskovanje šibkih dviganj in dogajanj v zraku postane užitek. Na drugi strani pod tem padalom, ki ima dokaj kratke vrvice, pri hudih turbulencah ali pod „močnim“ oblakom dobiš občutek, da ima nekam prigrajene amortizerje in da je konstruirano tako, da vsakemu nenadnemu sunku že v izhodišču ubije odvečno energijo. V turbulentnih dogajanjih se ga zlahka „ujame“, ne zvija ga, ne ziblje se, veliko obvladljivost kaže pri morebitnih stranskih zapiranjih ali „frontalcih“.
Hitrost letenja je nekje okrog 38 km/h, delovanje pospeševalnika v resnici še nisem prav dobro preizkusil v vseh razmerah, ker se mi nekaj zatika pri vrvicah v sedežu, vem pa, da ima dovršen mehanizem škripcev, t.i. Harken speed sistem, ki pri poznavalcih velja za vrhunskega.
Kar mi ni všeč, in to je moja pripomba od prvega trenutka, je relativno šibek magnet za pripenjanje komandnih ročic in zapleti, ki iz tega sledijo pri pospravljanju padala po pristanku. Mogoče je to le moj vtis, ker sem doslej imel padalo z relativno močnimi magneti, ne vem. Vsekakor je to premalo za resnejšo kritiko padala, ki po svoji firmi (Advance) slovi po pedantni izdelavi in vsestranski popolnosti.
Pri sami doletni finesi bi lahko rekel, je padalo precej enako boljšim padalom EN B in verjetno boljše od kakih starejših padal EN C. Zazna pa se manjša razlika med padali njegovega razreda in njim pri letenju skozi močan veter, kajti ta letalna naprava je konstruirana za natanko sredino EN B in kot vemo, mnoge znamke precej med seboj tekmujejo, katero se bo v prebojnosti in „mejnih“ vrednostih približalo EN C. Mogoče mi je bilo pri filozofiji Advancea in posebej pri Epsilonu 7 najbolj všeč to, da je proizvajalec javno naznanil, kako ne namerava tekmovati z nikomer, da ne bo delal kompromisov z zahtevami in s histerijo trga ter bo napravil padalo, ki bo na koncu izdelek brez pravih primerjav.
Če sklenem: Epsilon 7 je padalo, ki sem ga dolgo iskal, ne da bi to vedel. Tudi k temu pisanju sem se pripravil zato, ker tako dovršeno padalo privoščim tudi drugim pilotom. Pri meni je bila odločitev storjena takoj, ko sem ga preizkusil, ne glede na dejstvo, da mi padalo barvno nikakor ni bilo všeč. Danes letim prav tega ...
Janez Markeš
Fotografije: Meri Simjanov
