Cape Town je obmorsko mesto v Južni Afriki, ki poleg visokih temperatur, sončnega vremena in čudovite narave obiskovalcem ponuja tudi vsemogoče vrste aktivnosti. Je ena od najbolj zaželenih turističnih destinacij na svetu in pravi kraj za izvajanje tandemskih poletov. Ker sodijo med top 10 aktivnosti, ki jih v Cape Townu moraš preizkusiti, je interes izjemen. Sam polet tu ne bi bil nič posebnega, če ne bi leteli preko mesta in ne bi šlo za zanimiv panoramski polet. Višinske razlike je namreč le borih 350 metrov in dolgih preletov tukaj ne moreš izvajati. Polet izgleda, kot da bi vzletel na Ljubljanskem gradu, poletel preko Trnovega in pristajal nekje na obrobju mesta. Kljub kratkemu času preživetem v zraku je polet nepozabno doživetje, saj je pogled na Cape Town in okolico prelep. Res je lepo in težko opisljivo, a hkrati za nas pilote  zaradi specifičnih vremenskih razmer tudi pogosto zelo zahtevno. No ja, včasih ga zagodejo tudi nekateri piloti, ki zaradi pohlepa po denarju in egoizma silijo ostale v nevarnost.

Pa se je zgodil 16. februar, zame najbolj stresen dan v Cape Townu letos. Dan smo pričeli kot običajno, ob devetih. Vetra nič, kar je bolje kot čakanje ko piha od zadaj, potniki so prispeli pravočasno, dan zapolnjen s poleti vse do šeste ure popoldan, vsi piloti pa prisotni. Izvedemo prvi let, se vrnemo na vzletišče in tam nas že čaka velika skupina 32-tih Nemcev. Manu, lastnik agencije, določi pare in tako zaradi šibkih vetrovnih pogojev najprej poletimo z najlažjimi. Prvi let sem opravil med prvimi in se na vzletišče vrnil s prvim prevozom, na drugi polet pa sem zaradi nujnosti obiska toalete mojega potnika moral počakati in tako posledično padel v drugo skupino. Odpeljem še drugega, vetrovni pogoji se izboljšujejo, na vrsto pa počasi začno prihajati težji in težji potniki. Ves čas smo si prizadevali ujeti prvo skupino, kar pa ni bilo enostavno, saj je na vzletišču prostora le za eno padalo kar pomeni vzletanje eden za drugim in posledično zamudo. Ko prispemo na vzletišče četrtič so že vsi iz prve skupine v zraku razen Miaza. Ko me opazi se v hipu obrne kot da bi videl prikazen in vzleti. Sploh ne vem, če je kaj rekel potniku, enostavno sta začela teči kot, da se me je potrebno bati. Ves začuden opazujem dogajanje in se sprašujem, kaj za vraga se dogaja, čemu tako hitenje? Začutim roko na moji rami in tih preplašen glas mojega pomočnika Fortuna, ki mi pravi: »Tako mi je žal, bil sem prepozen in ostal je le še Günther«. Ob pogledu na mojega potnika mi je takoj postalo jasno, zakaj je prišlo do pobega ostalih pilotov, vključno z Manujem. Stisnem mu roko, ga pozdravim in vprašam, če je že podpisal dokumente? »Ain bishen english« je bil njegov odgovor. Fortune me je še naprej trepljal po rami, sam pa sem pri sebi bemtil.

Ker smo v primeru izvajanja tandemskih poletov omejeni z vzletno težo, moja telesna konstitucija pa ne omogoča varne izvedbe poleta z osebami težjimi od 110 kilogramov, sem bil upravičeno zaskrbljen. V primeru, da bi na vzletišče prišel pravočasno, bi sam poklepetal z Güntherjem in mu razložil glede omejitev in dejstva, da je za varno izvedbo poleta v danih vremenskih pogojih enostavno pretežak. Kaj je Manuja gnalo k nerazumni odločitvi, da Günther lahko poleti, mi še danes ni jasno. Zaradi odpora ostalih pilotov mu je bilo tako najpreprosteje določiti pilota, ki na vzletišču še ni bil prisoten. Güntherju je bil let obljubljen, želja in veselje, da bo lahko poletel je kar kipela iz njega, zato sem sklenil, da kljub vsemu poizkusiva.

Vzamem čelado v upanju, da mu ne bo prav, vendar ne, lepo se prilega glavi. Oblečem mu sedež, pripnem nožne vezi, ko pa želim pripeti prsno vez si kar oddahnem rekoč: "Ni variante, prsna vez je vsaj 15 centimetrov prekratka. Ne bo šlo." Günther me pogleda, prime za vez, potegne vase trebuh in jo zapne. O ne, sem si mislil sam pri sebi, ko sem pogledal v rdeč obraz, ki je zgledal kot na mučilni napravi. »Ales ok, flugen meglih« ga vprašam v upanju, da bo odgovor negativen in evo, »ja gud, ales ok«. Tako je padlo v vodo še zadnje upanje, da naju ne spravljam v nevarnost, a k sreči se je veter okrepil in polet je postal izvedljiv, čeprav sem si želel orkanskega vetra. Razlago vseh faz vzleta popestrim s fizičnim prikazom pravilnih postopkov in "najn", stvari na katere niti v sanjah ne sme pomisliti. Pripnem še sebe in že stojiva pred padalom. Peter in Fortune držita za distančnike, molita svojega zimbabvejskega boga za uspešen vzlet čakajoč na mojo komando. Še zadnja kontrola opreme, psihična priprava, čakanje na ugoden veter in gremo.

Mož se premika, kupola dviguje, veter ugoden. Stabiliziram padalo in začnemo s pospeševanjem. Padalo grabi, me pobira, pomočnika in potnik tečejo, nato pa tik pred vzletom nastopi ključni trenutek. Günther se začne sesedati, jaz pa kot da bi znal govoriti nemško izstrelim kot iz topa »niht zitzen, durh laufen«. Možakar se premisli, še malo pospeši, teren se nagne in odletiva.

Ko od mene pade še kamen stresa in napetosti, si oddahnem. Uspelo nama je. Takoj sva par metrov od tal in zmaga je naša. Zahvalim se pomočnikoma in opazim, da Günther binglja in ne sedi. Oba se trudiva, da bi se usedel a hitro ugotoviva, da to ni mogoče. Günther je kljub neugodnemu letalnemu položaju presrečen. Vriska, jodla, maha, sanje so se mu uresničile. "Vredno je bilo", si rečem ob pogledu nanj, ko letiva proti pristanku z veliko hitrostjo. Dohitevava vse pred seboj, da se komaj uspeva poslikati in kot bi mignil sva bila že v fazi pristajanja. Ko sem naše pilote zagledal postrojene v vrsti, sem še enkrat pri sebi zabemtil. Günther je dvignil noge in kot veliko potniško letalo - le da sva bila midva brez pristajalnih koles - sva se peljala po riti in po kakšnih tridesetih metrih drsenja po tleh ustavila. Ostali piloti so ploskali, skakali, vreščali in hiteli čestitat. Šele ko sva vstala sem ga vprašal koliko tehta, saj se ga na vzletišču preprosto nisem upal in njegov odgovor je bil 140 kilogramov. No ja, v knjigo je vpisal 145, koliko jih je dejansko imel, pa je še vedno vprašanje.

Piloti so me spraševali, kako nama je uspelo, sam pa sem jih samo postrani gledal. Da se nama je izšlo, je bilo potrebno predvsem veliko sreče z vetrom, veliko izkušenj, Güntherjeva neizmerna želja in odločnost. Preprosto, tekel je kot Ben Johnson.

Takega tandemskega poleta si zagotovo ne želim ponoviti, saj sva letela na sami zgornji meji vzletne teže. Razkorak med nama je bil neverjetnih osemdeset kilogramov in v primeru napak v vzletni fazi, bi bil za popravke nemočen. Kljub vsemu sem srečen, da nama je uspelo, polet pa mi bo zaradi vsega tega zagotovo ostal v spominu za vedno.

Klemen Sovan